Shard goes bla-bla.

Dan I.
Iz NMja smo odrinili ob 18:oo. Na busu smo večino časa pel in igral kitaro za spremljavo... Ob polnoči so se utrudl tud najboljši in nekak smo vsi zaspal, čeprau na avtobusu ni udobno spat at all! Vmes je bla še ena freaky postaja v Italiji kjer je vse rošljalo in not so prodajal plastične barbike z eno nogo pa smrkce z morilnimi orožji... :/ Zunej je muska igrala sm na vsake 2minute za 10 sekund. Prodajalc je takrat mal nagnu pa šou spet nazaj spat. Prvič pogrešam Slovenijo.

Dan II.
Ustavimo se v Annecy-ju. Ogledamo si mesto.

Pošlejo nas v trgovski center, ki na koncu to ni bil. Mesto je samo po sebi lepo, ampak je dež pokvaril vso atmosfero. Odpeljemo se proti Lonsu.
Zvečer prispemo v mesto in se nastanimo pri svojih ''korespondentih''. Jst svojih ne maram at all... Stlačjo me v hišo še z eno slovenko in na koncu ugotovim, da bi mi blo bolje če bi bla sama. Iz vsega hudega me reši fotr s katerim sva vsak dan pri večerji še 1 uro razglabljala o politiki. Yeeeey, vsaj nekdo, ki ni zadrt v celi familiji.
Pokažejo mi sobo, ki pripada starejši sestri. Freaky je. Kasneje ko brskam po predalih najdem celo garnituro njenega mlečnega zobovja. Reakcije niso bile dobre. Postelja je zakon! Mehka, mere so ble sicer srednjeveške tako da se še jaz nisem mogla stegnit in pa vzglavnika ni bilo... Jebiga, bila je mehka! :)

Dan III.
Celodnevni izlet v Beaune in Dijon.
Ogled stare bolnišnice je bil kul, čeprav mi je od tistih slušalk cel čas piskalo v ušesih. Big deal, pač noben ni poslušal. :)

Ogled bla bla značilen za vse stare bajte, ki so postale znane. Na koncu pridemo v kuhinjo. Neka nuna je v roki držala kao zajca, ki je dejansko zgledal ko človek. Prou nagravžno.. Drugo ni bilo zanimivo, zato smo šli na kavo. :)
Dijon je lep.

Prehodil smo celo mesto zato da bi najdl pivo ampak ga na koncu nismo. Najdemo trgovino vse po 2€. Tina je vsa vesela ker je kao našla francosko verzijo 199SIT. Na koncu ugotovi da sta 2€ dejansko 2x več kot 199SIT in je razočarana. Šla je kupit fajer, vendar ga ni kupila. Zabavno. Z Jurijem hodimo do avtobusa in gledamo izložbe. Smejimo se zipperjem za 500€ in pinky kemičnim svinčnikom za 300€. Bolano.
Sedimo na postaji in čakamo avtobus. Nikjer ni bilo nobenega in med sabo se kregamo kdo ima prav in kdo je zajebal da sedimo tam sami. Kasneje pride mimo en francoz.. Tina mu reče čefur, midva z Jurijem v smeh in tako je bil še naslednih 10minut vsak, ki je prišel mimo čefur. Bilo nam je blazno smešno.
K družinam se vrnemo ob 7ih zvečer. Ni mi kul.. Spet polna miza sira. Sej ne da mi ni dober, samo odkar sem doma ga še nism probala. :/ S Tino se zmenimo da gremo ven...

Dan IV.
Zjutraj gremo v Château-Chalon.

Niti nič kaj zanimivega. Ena malo večja stara bajta in potem je to že Château. Vidimo sirarno, folk je nabavo sire - vsi so smrdeli sam so bli pa dobri - na presenečenje! Najdemo eno čudaško bajto, ki je mela ogromen ograjen vrst s tisoč palčki in enim samim drevesom na katerega je bilo obešenih ene 10 punčk in zataknjenih še nekaj drugih zadev. Ugotovimo, da je to past za majhne otroke in gremo naprej.
Popoldne smo prosti, zato gremo ven. Ugotovimo, da so cene ubijalske zato naredimo kompromis - manj spominkov in hrane, da bo za zvečer ostalo.

Dan V.
Zjutraj gremo k pouku. Začuda so vsi na moje vprašanje ''Kdo gre špricat?'' odgovorili z ''Noben!'' OK, bedniki... Dobila sem eno uro španščine, nemščine in dve ure ekonomije. Španščina je bla kul, res d nism nič razumela, samo na koncu ugotovim da noben v razredu nima 3 čiste. Prfoksa jim vrne kontrolke... 1/2 razreda piše negativno. Vidim tri učenke, ki so kontrolke malo razprle in jih takoj skrile pod zvezke. Svašta, ko da se ji že na deleč ne vid da je neumna.
Ker sem že v GIM toliko časa pri pouku sm si misla, da kle pa sigurno ne bom. :) Nemščino smo imeli v Caffe de la Mairie. Ni me mikalo it na ekonomijo, sam so me vsi zapustil. Na koncu ugotovim da je prav zabavno. Pogovarjal smo se o Sloveniji in nekdo v razredu je Maribor preimenoval v Marihuana. Vsi so bli impresionirani kako je Slovenija kul, ker se eno mesto v njej imenuje po drogi. Učitelj nas vpraša kaj je naša nacionalna jed. Karmen reče Matevž, vendar nihče od nas in znal razložit kaj je to. Ker vid da nimamo pojma o francoščini se nam začne smejat v fris in reče ''Notre plat national est BicMac...'' [Naša narodna jed je BigMac] Po moje si je mislo da smo prizadeti da mu bomo še verjel in začel s poukom. Drugo uro nam je blo že tako bedno da smo prosil Emila od Gosence če se lohka zmen s prfoksom da bi šli in on nam reče da to pri njih ni v navadi. Verjetno je mislo da pr nas v novomeški gimnaziji samo rečeš prfoksu da je ura bedna in on reče ja ni panike lohka greste... Svašta. Na koncu smo ostal še drugo uro. V prvi vrsti pred učiteljovo mizo sva z Karmen reševali sodoku, Jani pa je risal nogometne postave vseh svetovnih moštev. Nikje na sredini ure sva se z Janijem smejala, ko da sva prizadeta. Iz prfoksovih ust sva slišala samo ''bak'' in pa ''fak''. Bilo nama je blazno smešno. Karmen pač ni bilo ker je čudna. Mislim da so nama škodili cukri. :/
Ko sem prišla v hišo izvem da bomo s Karmen same doma. Mislm si o fak fešta, samo na koncu zaspim pred televizijo. Spim toliko časa da sva zamudili ogled mesta. Mogoče bi prišle pravočasno če ne bi šle v drugo smer. :) Oglej je biu en kurac vreden... Đesi in Kazi sta bili impresionirani nad nekim učiteljem zato sta ga skos slikali. Men je blo bedno, rabila sem kavo ampak ogled se je še kar vlekel. Vse kar sem odnesla od njega je to da so prostitutke hodile po gledališču med bogatimi strankami al nekaj takega.

Po ogledu smo z Tino in Čibi odšle v francosko različico Sarika in nakupile dišeče palčke. Tip nam da še en letak za nek festival in odpravimo se proti kafiču. Vmes se s Tino vstavimo še v trgovini z vini, potem pa v Caffe de le Mairie. Tam je bila tud profesorica Saška. Whatever. V našem razredu neb noben šou na kavo z prfokso. Ti 4. letniki so kripli. :/ Na koncu vsi grejo in ostanemo same s Tino. Spet smo delale prfukjene filmćke na njenem digitalcu in se režale ko blesave. Natakar mi prinese listek na katerega sem mogla napisat nekaj slovenskih besed. To je bilo po tem ko se mi je opravičil ker je celemu lokal govoril da sva s Tino slovakinji...
Pridem domov na večerjo in grem spat.

Dan VI.
Zjutraj so nekateri imeli debato o okolji, nekateri so imeli neko predstavo mi pa smo odšli v kino. Nekaj časa smo bili prosti, saj smo se pred šolo zbrali za skupinsko slikanje. Jaz, Đesi, Kazula in Špela marela se odločimo da gremo v kafič najbližje kina da pred filmom spijemo še eno kavico. Na koncu ugotovimo da smo pred napačnim kinom, zato žrtvujemo 2€ za angleški biljard in se zabavamo po svoje. Valda s Špelo zmagava in za nagrado ne dobiva nič. :) Vmes smo šle z Špelo ven. Napadla naju je stara tetka. Špelo je prav grdo pogledala ker je kadila in ji rekla da bo umrla, še posebej če bo še veliko pila zraven. S Špelo se spogledava in se tetki reživa v fris. Bolj je govorila manj smo jo razumele. Na koncu ugotovimo da ni mela zob in da je v takem stanju res zajebano govort. Sledi šopingiranje...
Ko se vrnemo se slikamo še samo slovenci. Ko izvem od katerega korespondentka je zakrila mojih 1,60m in od mene pustila samo še del čupe, jo grem iskat v Francijo in jo #%$#&. Hvala lepa.
Kasneje sledi pripravljanje na fešto. S Špelo spizdimo in gremo v mojo hišo. Mislila sem da ne bo nobenega a v dnevni je sedela ena pićka. Pozdravla je, pozdravla sem nazaj in odpeljala Špelo v sobo. Kasneje se spomnim da je bila to starejša sestra in ne služkinja kokr sem najprej mislila. Ma jebiga. S Špelo si nalakiramo nohte v flešerske barve in z MP3jem v ušesih densamo čez mesto do Caffe de la Mairie. Bilo je zabavno. Od vsega obupa Francije smo se ga hotle nalit z Jackom ampak nam ni uspelo. O,3 je namreč 7€. Po dveh rundah nama dojadi in oddensava nazaj v šolo.
Tam srečam Andrejo, ki gre v diskać. Hoćem it z njo na Dima Chrisa ampak mi mati od korespondentke ni dovolila. Povem ji da ne grem na fešto ampak grem ven pit ker so bedni in reće mi OK, comment tu veux. Čez pou ure me kliče profesorica da so me prjavl ker sm odšla brez dovoljenja. Takrat sem prvič pogrešala profesorico Nosetovo. :/ Cel preostali večer mi mine v bedi in doma sem še pred polnočjo.

Dan VII.
Zjutraj sem mogla it v nek francoski vrtec. Že tako ne maram otrok, potem pa do mene pride še ena mala mrha, ki se ni hotla nić ment. Ure mi minevajo s smejanjem italjanskemu EMOtu Simeonu... Verena še ni prebolela prejšnjega večera in me drka v glavo. Zabedira mi še soboto. Zvečer sem spet pila in pila in pila.

Dan VIII.
Zaradi prejšnjega večera se zbudim ob 13:oo. Pridem ravno na kosilo. Una blesava Karmen je že kruh spekla. Skoraj na jok mi gre ko se malo zamislim...
Popoldne je k nam prišla Wilma iz Finske s svojo korespondentko in Špela in njena Delfine. Skupaj smo šli v neko jamo - ko da jih pri nas ne poznamo.

Karmen je bila vsa navdušena. Jaz sem klela ker sem prišla ven vsa zasrana. Potem gremo še v en hrib in kmau bi izdihnila. Na vrhu vprašajo če smo za dvourni pohod. Pogledam jih in si mislim kere budale, kaj je blo pa to zdej. Vse se naredimo ko da jih nismo slišale in gledamo kao lep razgled.

Za nazaj skoraj tećem samo da bom prej dol in fuknem. Zaserjem še tisto kar je blo prej čisto in naročim finki naj mi prevede v francoščino ''Can you please wash my clothes because i want to wear them tomorrow?'' Folk kle nima pojma o angleščini in ko rečem eni ''joke'' me gleda ko da sem z marsa in sem potem obupala.

Zvečer grem ven. Again. Ne čudim se.

Dan IX.
Odpravimo se na izlet pogledat Lac de Bonlieu. Nobena pizda mi zjutraj ni povedala da bo v unih jebovcih kamor smo prišli sneg, zato sem zmrzovala v trenirki in fruit of the loom puloverju. Blo je grozno.

Pot se kar ni in ni končala in za presenečenje smo bile jaz, Tina in Čibi na čelu kolone.
Nekaj jackov se pripelje z avtom na sredino poti in se nam reži v fris... Proti avtobusu smo hodili po hosti, PO POTOKU. Po moje smo se izgubili in so si uni tipi misnli potok nekam pride pa bomo tud mi...
Popoldne smo odšli v Marigny-Chalain in ko smo že mislili da se bomo tukaj ustavili in se usedli na bus in odšli domov, ker so nas sprejeli s torticami in vsem tem, smo zaslišali glasek prfoks ''Če so si oni tko zamislili, tako bo pa tudi če koga kaj boli bo potrpel''. Pred tem naj še povem da smo sedeli zunaj na snegu oblečeni v nič in se nismo nikamor premaknili. Po eni urni nisem več čutila nog zato sem hodila okoli mize ko budala... Pot se je začela z enim đajnt hribom in valda vsi pocrkani smo šli naprej. Đesi je hiperventilirala in ena francoska vešča jo je vprašala če je vse v redu in se ob tem režala. Dégage! Hodimo, hodimo, bla bla bla...

Če sem prej samo mislila da smo se izgubili smo tukaj dejansko se. Tip, ki nas je vodil je dejansko mislil da nas bo pripeljal prav z enim sprintanim zemljevidom iz interneta. Tinin korespondent Sebastian je na razpotju dveh cest izbral levo, ki še šla v dolino. Tip pa je rekel da ne, da moramo na desno. Vsi tud najbolj prizadeti tam smo vedl da ma Sebastian prav, ker če hočemo kdaj pridet dol z hriba moramo v dolino ne pa še bolj v hrib. Na koncu obvelja beseda prfoksa in hodimo še bolj v hrib. Mimo se pripelje avto, prfoks se nekaj meni in na koncu zavpije da se moramo obrnit. Tacamo nazaj in gremo v smer, ki jo je kazal Sebastian. Zakaj že nas zmeraj zatirajo?!
Zvečer grem z Karmen in Tino v Tiffany. Toj biu the best day ever. K nam sta prstopila dva tipa in nas ogovorla po angleško. Oujea no more francoziše šprehe!! Tip nam reče da ponavadi ne hod do pićk kar tako ampak da sta naju z kolegom gledala in da spijemo tolk da sta naju mogla pridt vprašat kere narodnosti smo. :) Zapademo v globoke debate, na koncu se prdružita še dva kolega in skupaj nas vržejo ven iz Tiffanyja ker se je zaprl. Stojimo pred Tiffanyjem in se menimo. Pospremijo nas domov in zmenimo se da se dobimo naslednji dan. Tina je domov zamujala 3 ure...

Dan X.
Odravimo se v Brou pogledat neko res zelo lepo cerkev. Eš kao. Mislm da majo nekateri pomešane pojme.

Ogled traja 10 minut. Ene si notr paljo đoint. Po moje so ble nizozemke, oni itak delajo vse kar ćjo. Potem smo bli prosti. Mal smo šli narazen. Tina je šla po čike in se somewhere along the rue zgubila. Gremo na kavo po njej pa v šoping. Prstanem v trgovini z največjo velikostjo 36. Od same žalosti grem stat pred trgovino z Jurijem, ko mimo prideta dva rusa. Vpraša me će govorim angleško in ko mu pritrdim si oddahne. Vpraša me kje se da kupiti majice od Rammsein-ov in odgovorim mu da nisem od tukaj. Vpraša me će sem tu na izmenjavi in rećem ja. Pomaha in gre. Iz žepa mu gleda steklenica vodke...
Najdem Tino... Konćno! Ko smo skupaj smo blesave in zato smo šle kupovat flešerske cote. Ko smo vse nakupile smo se vrnile nazaj proti cerkvi, da bomo šle v najbližji lokal na pijaćo. Seveda tam ni bilo nobenega lokala samo gostilne iz katerih je smrdelo. Protesteram da ne grem nikamor in usedemo se na mokro klopico pod marelo in jemo čips. Še klošar se naju je bal. :/
Ko nama dosadi se vrnemo pred bus in upamo da je odprt. Na najino srečo, ki jo imava, še posebej kadar sva skupaj so bili odprti vsi - LE NAJIN NE! Spet stojiva na dežju in Tina sprašuje če so rože, ki jih je kupila korespondentovi mami res rože za na grob. Ko ji večina reče ja ji dosadi in je užaljena.
Na avtobusu za nazaj sem folk učila plesat na šranz. Vsi so se upiral na konc pa nben ni hotu it iz sedeža. Ok razen Sara je napol bežala stran. :)
Zvečer imamo predstavitev držav. Bilo je grozno, na koncu smo bli že čist prfukjeni od bednega programa da smo se zadaj drli kalinka in forza italija. Dva tipa se obrneta in rečeta če smo slovenci. Vsi začudeni rečemo ja. Po moje se nam je že poznalo da smo slovenci...
Po koncu programa prfoksi spet podata eno pametno izjavo, tako primerno za njuno starost in potem sem bla še bol razpićkana... Gremo domov pod tuš potem pa v Tiffany. Tina gre tokrat domov že ob polnoči - začuda. Meni pa družbo dela Špela. V svojih novih flešrskih cotah sem bila zvezda večera! :D Kakorkoli že... Korespondentke so mi ušle domov že ob 10ih zvečer... Sej ne da bi se kera poslovila! Mrš. Kasneje pridejo prjatli od prejšnjega dne in dajo mi za probat breskovo vodko. Ves ponosen pove da ima 15,5% alkohola. Jaz mu rečem da je to juice d'orange in on me gleda ko da sem mal a la tete in mi reče vodka... Ni se mi dalo ukvarjat z njim in njegov frend, ki je kapiral kaj hoćem povedat mi reče tak alkohol je najjači k nč ne prime pa kr piješ in piješ pa šele pol prime k si doma. Na to sem čakala potem še 4 ure in ni prišlo za mano. Francozi so čudni. :/
Spet nas vržejo ven ker se je stvar zaprla in sosedje nas prijavijo policiji ker pojemo Bandiero rosso. Prokleti fašisti! Kasneje srečam enega, ki me je spominjal na originalnega slovenskega ćefurja iz Rojala... Razlaga kako doma sadi konopljo. Mimo se pripeljejo policaji in on ponosno pove da so to njegovi kolegi. Ustavijo se pred rdečo lučjo on pa steče za njimi in jim nekaj ponudi čez okno. Svašta... Ravno padem v debato z enim Italjanom ko Karmen začne težit da gremo domov. Prjavm ji da je antisocjalna psica in gremo...
Spakiram kufre in grem spat, ko se zbudi dan.

Dan XI.
Ob 8:oo imamo odhod. Valda zamudimo ker me moja korespondentka zbudi ob 7:oo jaz pa grem nazaj spat in se zbudim šele 15 do 8ih. Celo pot na busu kriziram... Vsem je vroče jaz pa pokrita z 5imi jaknami in še s šesto okoli glave. Nataknjena sem, Tina mi reče da sem barbika zato jih je dobila na uč. Soriiii Tina. :/

Crkne mi MP3! Pičke pred mano se menijo o tem kako piškoti redijo in da jejo samo frutek ker ma ful malo kalorij ampak se ful naješ. Prjavm ji da če neb bla kakršna sm da bi ji zbila vn vse kar ma. Pol me pusti pr miru. Sprednji del avtobusa tekmuje kdo bolj rigne, zadnji del pa kaj imaš raje ... da te posil Tina al Polona...
Vožnja domov je bedna in ko ob 10ih pridemo domov se mi ne da niti na pijačo. Pokličem fotra in doma se vsa vesela ruknem na kavč!

Več slik tukaj.

Popravek! Učiteljici sta vztrajali, da se ponedeljkov pohod skrajša in dobesedni navedek profesoric predzadnji dan pri prireditvi se priše iz zapisnika. (0.p.)